Pedagogika skupnosti
Pedagogika skupnosti je metoda, ki presega ozko ulico vase zaprte didaktike, ki je sama sebi namen in stopa na raven višje humanizacije znanja in vedenja: da se naučimo BITI, biti z drugimi in za druge. Metoda torej smisel človekovega mišljenja in delovanja usmerja k odkrivanju in odgovarjanju na potrebe skupnosti. To pa posledično povečuje občutek za demokratičnost, za sodelovanje in za solidarnost – torej za življenje prežeto s kvaliteto, ker je utemeljeno v etičnosti.
Sredstvo takšne komunikacije je DIALOG. Ta dialog ima značilno tehniko:«postajati eno«, ki ne pomeni zgolj dobrohotnosti, odprtosti, spoštovanja, pač pa je to rast in zorenje v odnosih, v katerih postajamo prazni sebe, da bi se lahko vživeli v druge in jih razumeli.
Da bi uresničili te smernice pedagogike skupnosti, je potrebno sprejemati SEBE IN DRUGEGA KOT DAR in hkrati graditi na temeljih skupnostne pedagogike, ki zaobjemajo:
- EMPATIJO,
- AKTIVNO POSLUŠANJE,
- VZGOJO K TEŽKEMU, ki pomaga presegati samega sebe in lastne omejenosti,
- PROSOCIALNO VZGOJO, ki brez pričakovanja zunanjega povračila daje prednost drugim osebam, skupinam ali družbenim ciljem,
- KULTURO DAJANJA.
Vse to so koraki, ki nas vodijo k pristnim medčloveškim odnosom. A te odnose zmoremo le v luči prave ljubezni. Veliko psihologov, pedagogov in filozofov je iskalo dialektiko ljubezni. Chiara Lubich pa je na univerzalen, za vse znanosti veljaven način definirala, da je Ljubezen biti, obstajati. »Mi smo, če smo ljubezen. Če imam na primer cvet in ga podarim, ga nimam več in s tem izgubim tudi del sebe. Dejansko prav zato, ker darujem ta cvet, zraste v meni ljubezen (torej sem).«¹
Zato pedagogika skupnosti kot način življenja predstavlja velik izziv vsakemu posamezniku, skupinam in celotnemu človeštvu.
¹Prof. Anna Lisa Gasparini, Humanistični pristopi in smernice v perspektivi vzgoje za skupnost; Elementi pedagogike skupnosti; Študijsko gradivo, str. 5